Drevesa in grmovje, ki se vijejo ob robovih njiv, travnikov, pašnikov, ob rekah in potokih so mejice ali ponekod narečno tudi omejek, graja, živica, živa meja, zgraja, paseka, seča, seč. Razširjene so tako v nižinah na poljih kot tudi na gričevjih vseh slovenskih pokrajin in kulturni krajini dajejo pečat mozaičnosti.
Mejice so nastajale spontano s semeni, ki so jih je širili veter in živali ter z zasajevanjem človeku pomembnih vrst grmovja (npr. glog, leska, bezeg idr.) in dreves. Pasovi mejic se običajno razširjajo vzdolž rek in potokov in predvsem meja zemljišč, od koder izhaja tudi njihovo osnovno poimenovanje. Mejice pa ne le da razmejujejo zemljišča, ampak tudi povezujejo različne življenjske prostore, v katerih ima dobre pogoje za življenje pester nabor rastlinskih in živalskih vrst.
Rjavi srakoper
Mejice povezujejo različna življenjska okolja
Goste mejice ščitijo površine pred izgubo rodovitne prsti zaradi vetrne in vodne erozije. Kot blažilec vetra vplivajo na manjše izhlapevanje vode. Rastline v mejici črpajo odvečno vodo s tal v bolj deževnem obdobju in tako zmanjšujejo učinek poplav. Obrežne mejice zmanjšujejo spiranje hranil, gnojil, pesticidov v podzemne in površinske vode in tako vplivajo na kakovost vode. Mejice so tudi kmetov pomočnik, saj v njih živijo živali, ki se hranijo s škodljivci kmetijskih posevkov. V mestih pa mejice vplivajo na kakovost zraka. Pomagajo ujeti prašne delce, zmanjšujejo učinke hrupa in višjih temperatur v mestih (učinek mestnega toplotnega otoka).
Mejice živalim nudijo zavetje, prostor za gnezdenje, hrano in še več. Za pašne živali so mejice zatočišče pred vročino, vetrom in dežjem. Opraševalcem predstavljajo varna zavetja za gnezdenje, razvoj in prezimovanje ter hrano zgodaj spomladi, ko še ne cvetijo in medijo rastline na okoliških travnikih in njivah. Večjim sesalcem (srnam, lisicam, zajcem idr.) mejice nudijo skrivališča ali počivališča. Manjši sesalci (rovke, ježi, krti, polhi, netopirji idr.) in nekatere ptice pa tu prezimujejo, gnezdijo, kotijo in se prehranjujejo.
Mejice povezujejo različna življenjska okolja in živalim olajšajo gibanje na odprtem prostoru. Za vrste je pomembna mreža mejic. Še posebej pomembne so široke grmovno-drevesne mejice v intenzivno obdelani kmetijski ali bolj poseljeni primestni krajini.
Pestrejša kot je rastlinska sestava mejic, več različnih življenjskih okolij omogočajo različnim živalim
V mejicah živijo, se hranijo ter se vanje zatečejo številne živalske vrste, npr. žuželke, divji opraševalci, dvoživke, plazilci, ptice, sesalci itd., med katerimi so tudi evropsko pomembne vrste Nature 2000. Na Pivškem v mejicah gnezdijo vrste velika sinica, črnoglavka, ščinkavec, rjavi srakoper in pisana penica, ki ju obravnavamo tudi v projektu PIVKA.KRAS.PRESIHA, v projektu z različnimi aktivnostmi ohranjamo njuno življenjsko okolje.
V mejicah najdemo tudi veliko pestrost rastlinskih vrst, ki se med pokrajinami razlikuje, običajno pa je pestrost rastlinskih vrst podobna rastlinstvu okoliških gozdnih robov. Na območju Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera bomo v večini primerov v mejicah opazili vrste, kot so robida, šipek, črni trn, leska, črni bezeg, glog, rdeči dren, hrast, brest, javor, jesen, na bolj vlažnih predelih pa se pojavljajo različne vrste vrb.
Vrstna pestrost mejic je odvisna od rabe sosednjih zemljišč – ali so v intenzivni ali ekstenzivni rabi, ter od izvora mejice in od njenega vzdrževanja. Pestrejša kot je rastlinska sestava mejic, več različnih življenjskih okolij omogočajo različnim vrstam živali. S številom rastlinskih vrst, z gostoto in višino mejic narašča na primer število žuželk v njih. Rib, potočnih rakov in školjk res ne srečamo v mejicah, vendar jim senca mejic ob vodotokih (obrečno rastje) omogoča, da je njihovo življenjsko okolje boljše kakovosti, od sonca manj segreto in tako bolj bogato s kisikom. V mejicah znotraj naselij, živih mejah, živi manj živali, saj so navadno sestavljene iz ene rastlinske vrste in redno obrezane. Vendar so eno redkih zatočišč in bivališč živalim v mestu kot so npr. jež, slepec, pozidna kuščarica, pajki, kobilice itd.
Mejice na Pivškem
Krepijo se želje po ohranjanju in ponovni vzpostavitvi mejic
Nekdaj pogosta krajinska struktura, ki je zaznamovala podobo slovenske pokrajine in je del naše kulturne dediščine, ponekod izginja ali se razrašča. Mejice so navadno izkrčene zaradi združevanja zemljišč, modernizacije in intenzifikacije kmetijstva ter povečanega pritiska urbanih okolij. K zmanjševanju mejic je prispevalo tudi njihovo neredno vzdrževanje. Tako so se nekatere razrasle, druge pa so postale preredke.
S krepitvijo znanja in pomena mejic za naravo, ljudi, podobo pokrajine in kmetijstvo se krepijo želje po njihovem ohranjanju in ponovni vzpostavitvi.
Zaradi prebivalcev mejic je pomembno, da jih vzdržujemo ob pravem času, to je le v času zunaj vegetacijskega obdobja rastlin in aktivnega obdobja živali (npr. razmnoževanja, gnezdenja, poleganja mladičev, prehranjevanja, selitev, hibernacije). Odstranjevanje zarasti in vzdrževanje mejic je v skladu z Zakonom o divjadi in lovstvu (UL RS št. 16/04 s spremembami) dovoljeno med 1. avgustom in 1. marcem. Na zavarovanih območjih pa lahko veljajo še dodatne časovne ali izvedbene omejitve. Na območju občine Pivka velja zgoraj omenjena omejitev krčenja. Na varstvenem območju presihajočih jezer pa je dodatna omejitev ta, da je krčenje zarasti mogoče med 1. oktobrom in 1. marcem.
Fizične posege v mejicah (npr. žaganje, obrezovanje, redčenje, urejanje krošenj) je najbolje opraviti pozimi, saj tako omogočimo, da jeseni plodovi posameznih rastlinskih vrst v mejicah dozorijo in tako služijo kot vir prehrane živalim. Spomladi pa iz preostalih semen vzklijejo nove rastline. Za urejanje obrežne vegetacije ali mejic ob vodotokih je potrebno na območju Nature 2000, zavarovanega območja ali naravne vrednote, pridobiti dovoljenje za poseg v naravo pristojne upravne enote (Pravilnik o presojah – UL RS št. 130/04 s spremembami).
Vzdrževanje in obnavljanje mejic podpiramo z različnimi ukrepi. V okviru kmetijsko-okoljskih podnebnih ukrepov (KOPOP) Programa razvoja podeželja 2014-2020 – operacija »Ohranjanje mejic – KRA MEJ« v sodelovanju s kmetovalci potekajo aktivnosti za vzdrževanje in ohranjanje mejic. Operacijo je trenutno mogoče izvajati le na sedmih območjih Nature 2000 v Sloveniji, pri nas le na območju Nature 2000 reka Reka. V prihodnjem programskem obdobju, od leta 2023 dalje, pa je načrtovana širitev območij možnega izvajanja. Mejice ohranjamo tudi s številnimi projekti. V projektu PIVKA.KRAS.PRESIHA bomo obnavljali mejice, ki so se zaradi opuščanja kmetijstva in njihovega vzdrževanja razrasle. Z vzdrževanjem mejic bomo izboljšali tudi življenjsko okolje ptic in drugih živali, ki se zadržujejo v mejicah.
Koristni nasveti za vzdrževanje mejic:
- Prepogosto vzdrževanje in obrezovanje mejic ni priporočljivo. Vzdrževanje mejic naj se izvaja na dve leti. Izvedejo naj se nujno potrebna dela, pri čemer se prednostno opravi posek nestabilnih dreves ter odstranitev invazivnih tujerodnih vrst (npr. robinija ali akacija, veliki pajesen, octovec, žlezava nedotika idr.).
- Mejic ne redčimo preveč. Tako ne prekinemo zveznosti krošenj oz. strnjenosti grmičevja.
- Mejice vzdržujemo postopoma in ne celotne mejice v istem času – npr. manjši del jeseni, večino pa v zimskem času.
- Pri obrezovanju uporabljajmo mehanizacijo, ki omogoča raven in čist rez – s tem zmanjšujemo možnost glivičnih okužb in trohnobo lesa.
- Odstranjene drevesne in grmovne zarasti ne sežigamo.
- Ohranjajmo dovolj širok pas zelnate vegetacije ob mejici, ki pripomore k pestrosti prebivalcev mejice.
- Ohranjajmo pestrost rastlinskih vrst in tudi odmrla drevesa, odpadle veje in kamenje, ki živalim zagotavljajo različna zatočišča.
- Upoštevati moramo ekološke zahteve posameznih živalskih in rastlinskih vrst Nature 2000. Zahteve vrst nam lahko predstavijo kmetijski svetovalci in strokovni sodelavci Zavoda RS za varstvo narave.
Mozaična pokrajina okrog vasi Drskovče
