Pivška presihajoča jezera kot vroča točka biotske pestrosti

Vodna dinamika Pivških jezer se kaže na različne načine, to pa se odraža v veliki biotski pestrosti. Prav zaradi prepleta igre vode, človeka, ki goji ekstenzivno rabo travnikov in pašnikov, ter submediteranske lege najdemo tu izjemno raznolikost rastlinstva in živalstva. Na raznovrstnih življenjskih okoljih (habitatnih tipih), to so mokrotni in suhi travniki, grmišča, gozd in kraške jame, najdemo posebneže, ki se na tem območju pogosto pojavljajo.

Tu ne smemo prezrti majhnega rakca škrgonožca (Chirocephalus croaticus), ki je endemit Petelinjskega jezera z okolico. Še en posebnež pa je prebivalec podzemlja na Pivškem, in sicer človeška ribica ali proteus (Proteus anguinus).

Na površju se na mokrotnih travnikih v poplavnih obdobjih pojavljajo predvsem paglavci in vodne žuželke, v sušnem obdobju pa se bohotijo dišeče cvetlice, živopisani metulji, ptice …

V jezerih bi pričakovali ribe, vendar zaradi sušnih obdobij, predvsem poleti, ko se voda skrije v podzemlje, le-teh ni.

Suhi kraški travniki so pravi raj za zelišča, ki so uporabna tudi v domači kuhinji. Po grmiščih, polnih trnov črnega trna, šipka, gloga in brina, nas na skrivaj opazujejo številne ptice, med njimi redke pisane penice, brinjevke, rjavi srakoperji …

Ob jezerih se razprostirajo gozdovi Javornikov, v katerih prebivajo zanimive živali kot so jelenjad, srnjad, ris, volk in medved. Po potepanju po pokrajini ne smemo pozabiti tudi na veveričko, ki nas pozdravi ob kaki pešpoti, ali pa poljskega zajca, ki nam steče čez pot.

Travniki Pivških presihajočih jezer in njihova raba

V kotanjah Pivških jezer, ki so pogosteje ojezerjene, prevladujejo ekstenzivni mokrotni travniki, delno pa so zastopani tudi ekstenzivno gojeni travniki, medtem ko so v kotanjah, ki so redkeje ojezerjene, prisotni le ekstenzivno gojeni travniki. V kotanjah, ki so najredkeje ojezerjene, pa so razširjena ekstenzivna suha in polsuha kraška travišča. Ta se sicer pojavljajo na pobočjih jezerskih kotanj.

V splošnem imajo osrednji deli dna kotanj Pivških jezer debelejšo prst, medtem ko je v robnih delih dna prst tanka, v kotanjah Palškega in Petelinjskega jezera pa celo kamnita. Kjer so v preteklosti obdelovali njive, so se na dnu jezerskih kotanj ohranili jamči med ledinami. Ledine (tj. opuščene, s travo zarasle njive) so značilne za kotanje, ki so redkeje ojezerjene, medtem ko kotanje, ki so pogosteje, nimajo ledin ali pa so te omejene na višje, robne dele dna in višje ležeče stranske kotanje.

Med kotanjami Pivških jezer so bolj negovane manjše, njihova dna pokosijo v celoti in nimajo zaraščenih površin na dnu (izjema je Kalsko jezero). Parcele običajno pričnejo kositi junija, na nekaterih jezerih se kosi tudi še v avgustu. Petelinjsko jezero ima največji delež nepokošenih površin, kjer sicer prevladuje robati luk, ki daje kravjemu mleku specifičen vonj in okus, zato se jezersko krmo raje uporablja za konje. Pašniki so večinoma umaknjeni na pobočja jezerskih kotanj.

Kaj ogroža travnike Pivških jezer?

Zaraščanje predstavlja glavno grožnjo pri ohranjanju naravovarstveno pomembnih travnikov na dnu nekaterih kotanj Pivških jezer, in sicer Palškega, Petelinjskega, Velikega Drskovškega in Kalskega jezera. Zaledenitve jezer pozimi lahko povzročijo lomljenje vej grmovja in drevja ter s tem poleg zadrževanja vode ter plitvih in kamnitih tal zavirajo zaraščanje. V primerjavi z zaraščanjem je gnojenje travnikov precej manj prisotno. Razriti travniki kažejo na prisotnost divjih prašičev.

Pivška jezera ogroža tudi vožnja z motornimi vozili izven urejenih poti. Vožnja z motornimi vozili po namočenih tleh povzroča škodo, saj le-ta poškoduje travno rušo.

Habitatni tipi

Razlage pojma habitatni tip so različne. V naših in tujih prispevkih z naravovarstveno vsebino zasledimo več različnih besed za isti pojem – življenjsko okolje, habitatni tip, habitat, biotop, ekotip. Namen avtorjev pa je vedno enak – širšemu krogu bralcev približati prepoznavna življenjska okolja v naravi, ki jih spremljamo že od otroških let.

Habitatni tip je rastlinska ali živalska združba kot značilni živi del ekosistema, povezana z neživimi dejavniki (tla, podnebje, prisotnost in kakovost vode, svetlobe in drugo) na prostorsko opredeljenem območju.

Po 31. členu Zakona o ohranjanju narave  (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18 in 82/20) je habitatni tip opredeljen kot biotopsko ali biotsko značilna ter prostorsko zaključena enota ekosistema.

Posamezni habitatni tipi so dobro ločljivi od okolice tudi za nestrokovnjaka, ki pa mora z zanimanjem opazovati naravo. Vsak človek se ob spoznavanju okolice že v mladosti nauči ločevati gozd od travišča in skalovje od vode. To so primeri habitatnih tipov najvišjega hierarhičnega nivoja. Nadaljnja natančnejša členitev habitatnih tipov v veliki meri sovpada s tipom vegetacije (posamezne rastlinske združbe ali skupine združb) in je namenjena predvsem izkušenim strokovnjakom.

V nadaljevanju predstavljamo pet habitatnih tipov, značilnih za območje Krajinskega parka Pivških presihajočih jezer.

Območje Pivške doline najbolj zaznamuje prisotnost 17-ih presihajočih jezer. Habitatni tip presihajoča jezera spada med redkejše habitatne tipe, saj je vezan na območja s kraškimi pojavi. V Evropi jih tako najdemo le še na Irskem ter v južni Evropi od Slovenije vse do Črne Gore v dinarsko kraških predelih. Na Balkanskem polotoku so prisotna predvsem v obliki velikih kraških polj, na katerih so danes prisotne obsežne kmetijske površine. V Sloveniji se presihajoča jezera pojavljajo v dinarskem in preddinarskem območju, kamor spadajo poleg Pivških jezer še Cerkniško jezero, Planinsko in Radensko polje ter Ponikve pod Krimom.

Presihajoča jezera so z vodo zalita od enega meseca pa vse do pol leta, najpogosteje od jeseni do spomladi, voda pa nato spomladi odteče. V primeru obilnejših padavin, pa so lahko redkeje za krajši čas zalita tudi poleti. Trajanje ojezeritve je odvisna tudi od mikroreliefa in načina polnjenja jezera (površinski vodotoki in podtalna voda).

Voda je bogata s hranili in po navadi globoka nekaj metrov, zato svetloba prodira do tal in s tem omogoča začetek razvoja kopenske vegetacije že spomladi, pod vodo.

Zaradi specifične poplavne dinamike, so se na traviščih jezerskih kotanj razvile posebne rastlinske združbe. V teh ekoloških razmerah tako uspevajo zelo različne skupine rastlin, zato ta habitatni tip sestavlja večje število združb.

Presihajoča jezera ogrožajo predvsem posegi v hidrološke režime območij (kopanje jarkov, izsuševanje, preusmerjanje voda, zasuvanje depresij in podobno), onesnažena površinska in podzemska voda, povečan nenadzorovan turistično rekreativni obisk, pa tudi spremembe v kmetijski rabi, vse od opuščanja kmetijstva do njegove intenzifikacije.

Na območju Pivških presihajočih jezer sta dejavnika ogrožanja opuščanje kmetijske rabe na eni strani ter intenzifikacija kmetijstva na drugi strani.

Območja presihajočih jezer med drugimi pokriva tudi habitatni tip travnikov s prevladujočo stožko na karbonatnih, šotnih in glineno-muljastih tleh (Molinion caeruleae). Ta habitatni tip, drugače poimenovan tudi kot modra stožkovja, predstavljajo negnojeni travniki na vlažnih do mokrotnih tleh.

Pojavlja se na območjih, kjer zaradi slabo propustne podlage, bližine vodotoka ali periodičnih poplav, prihaja do zastajanja vode. Tla so revna s hranili in zakisana, prst vsebuje velik delež organskih snovi oziroma humusa, stik z matično geološko podlago pa je prekinjen.

Omenjeni habitatni tip se raztreseno pojavlja po vsej Sloveniji. Najdemo ga na naplavinah potokov, dnu večjih in manjših dolin, ravnicah, kotlinah in poplavnih poljih – tudi v Pivški dolini.

Modra stožkovja so med najhitreje izginjajočimi habitatnimi tipi, saj jih ogrožajo številni dejavniki. Gre predvsem za raznorazne posege v obstoječi hidrološki režim (mikro)območij, kar vpliva na prisotnost vode v tleh (kopanje jarkov, izsuševanje, preusmerjanje voda, zasuvanje depresij in podobno). Velik negativen vpliv na ta habitatni tip imajo tudi spremembe v kmetijski rabi, predvsem prezgodnja košnja, s čimer je onemogočeno semenenje rastlin. Z namenom izboljšanja travišč, se ta območja gnojijo, ponekod tudi apnijo, kar vpliva na rastne razmere, vse skupaj pa vodi v zmanjšanje pestrosti vrstne sestave travišč.

Na območju Pivških presihajočih jezer je največji dejavnik ogrožanja opuščanje kmetijstva in posledično zaraščanje travišč z lesno zarastjo.

Habitatni tip predstavljajo suha in polsuha travišča Zahodnega Balkana vzdolž vzhodne Jadranske obale od Tržaškega Krasa do Črne Gore v pasu listopadnih submediteranskih gozdov bukve, črnega gabra in puhavca ter kraškega gabra. Nastala so s delovanjem človeka (izsekovanje gozda ter košnja) in živali (paša), nekatera že pred 2500 leti.

Razvita so na naravnih rastiščih bukovih in hrastovih gozdov, predvsem na apnencih, dolomitih, pa tudi na flišu. Tla na rastiščih so zelo raznolika – malo do srednje veliko hranil, bazična do rahlo zakisana ter suha do zmerno vlažna – vendar so tovrstna travišča vselej posledica ekstenzivne rabe. Glede na tipologijo se je te habitate tako tudi različno upravljalo. Travišča, ki so se razvila na nekoliko globljih tleh ter zato vsebujejo več hranil in so bolj vlažna, so upravljali kot travnike – s košnjo. Travišča na plitvih, kamnitih tleh, često izpostavljenih burji pa so upravljali kot pašnike. Sestava enih in drugih kaže na določene ekološke in biogeografske podobnosti, pri čemer se njihove rastlinske združbe med seboj razlikujejo. Združbam, ki naseljujejo ta travišča je skupno, da so rastline svetloljubne in ne prenesejo gnojenja.

V Sloveniji prevladujejo v submediteranskem območju. Tam je včasih ta tip prevladoval, sedaj pa se pojavlja le še na 1- do 5% površin.

Ogrožajo ga opuščanje kmetijske rabe (košnje in paše) ter posledično zaraščanje z lesno zarastjo, pa tudi gnojenje. Na območjih, kjer je zaradi vetrovnosti in/ali skalovitosti zaraščanje počasnejše, je ta habitatni tip stabilen. Zaraščanje je počasnejše tudi na višjih nadmorskih višinah. Z opuščanjem paše, predvsem z izginotjem transhumance (posebna oblika paše, ko so se črede drobnice s pastirji selile na območja z več vegetacije) v Sloveniji, je ta habitatni tip na velikih površinah podvržen zaraščanju. Sprva zaraščanje ni tako opazno, nato pa se habitat hitro spremeni v grmišče in pionirski gozd. Dodatne negativne vplive na to območje imajo infrastrukturni posegi (vetrne elektrarne), komasacije ter vožnja izven cest.

Na območju Pivških presihajočih jezer so največji dejavnik ogrožanja spremembe v kmetijski rabi – po eni strani opuščanje pašnikov, po drugi strani pa njihova intenzifikacija, saj je na pašnikih bistveno več živine, kot je njihova kapaciteta. Dodaten pritisk predstavlja tudi sprememba travnikov v pašnike zaradi izvajanja proste reje pa tudi nenadzorovan turističen obisk območja.

Ilirski bukovi gozdovi uspevajo na karbonatni podlagi na nadmorski višini od 600 do 1400 m. Sestavlja jih več različnih združb (dinarski podgorski bukovi gozdovi, bukovi gozdovi z jelko, visokogorski bukovi gozdovi), za katere je značilna večja vrstna pestrost kot za ostale bukove gozdove.

V Sloveniji ilirski bukovi gozdovi prevladujejo v dinarskem svetu, kjer so tudi najbolje ohranjeni. Segajo pa tudi v Alpe in vzhodne dele Slovenije (Orlica, Bohor, Kum, Boč, Donačka gora).

V preteklosti jih je ponekod ogrožalo panjevsko gospodarjenje, steljarjenje in gozdna paša, sedaj pa mestoma pospeševanje smreke in oteženo pomlajevanje zaradi objedanja.

Na območju Krajinskega parka Pivških presihajočih jezer grožnjo omenjenemu habitatnemu tipu predstavlja oteženo pomlajevanje zaradi objedanja, predvsem jelke, ter podnebne spremembe.

To so jame, vključno s pripadajočimi vodnimi telesi, ki niso odprte za javnost in so življenjski prostor specializiranih ali endemičnih vrst živali. Mednje sodijo različni nevretenčarji, zlasti hrošči, raki in mehkužci, ki imajo praviloma zelo omejeno razširjenost. Jame so prezimovališče in kotišče številnih vrst netopirjev ter življenjski prostor človeške ribice.

V Sloveniji se večina jam nahaja v dinarskem svetu.

Ogrožajo jih onesnaževanje voda, množičen obisk turistov in ponekod tudi odlaganje odpadkov.

Na območju Pivških presihajočih jezer je habitat ogrožen predvsem zaradi starih deponij odpadkov ter posledično onesnažene vode, ki se nato pretaka po območju, tako podzemno kot nadzemno.

Endemiti na Pivškem

  1. Rakec škrgonožec (Chirocephalus croaticus)

Pri inventarizaciji vodne favne v Pivških presihajočih jezerih so raziskovalci odkrili, da favna ni zelo bogata, se pa v njej pojavljajo zanimive vrste. Med raki, ki so bili najdeni na območju Pivških jezer, so vsaj trije endemični, dve vrsti pa imata tukaj edino nahajališče v Sloveniji. Petelinjsko jezero je zelo pomembno za obstoj 12–15 mm velike vrste rakca imenovanega kraški škrgonožec (Chirocephalus croaticus). Rakec je bil opisan iz mlak v spodnjem toku reke Neretve na Hrvaškem, vendar ga tam niso več našli. Kasneje so ga našli še v dveh mlakah ob Cerkniškem jezeru, a ker so jih zasuli, so s tem uničili tudi nahajališče rakca škrgonožca.

Trenutno se rakce tako lahko najde le še v Petelinjskem jezeru in v Jeredovcih. Ob ugodnih razmerah se vrsta pojavlja v velikem številu. Ta prebivalec Petelinjskega jezera in Jeredovc je endemit, kar pomeni, da lahko to vrsto rakca na celem svetu najdemo le na območju Pivških presihajočih jezer.

  1. Človeška ribica (Proteus anguinus)

To območje je pomembno tudi za človeško ribico ali močerila (Proteus anguinus), ki živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa od porečja Soče v Trstu do reke Trebišnice v Hercegovini, kar mu daje naziv endemit Balkana. Je edini predstavnik jamskih vretenčarjev v Evropi.

Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst dvoživk kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Rastlinske in živalske vrste

Spodaj izpostavljamo nekaj izbranih živalskih in rastlinskih vrst, ki domujejo na deželi Pivških presihajočih jezer.

Ptice

V družino penic (Sylviidae) uvrščamo več različnih rodov ptic pevk, ki živijo v grmovju in na drevesih. So manjše ptice, do velikosti vrabca, praviloma nevpadljivih barv in skoraj brez razlik med spoloma. Prehranjujejo se z žuželkami, pogosto se skrivajo in redko priletijo na tla. Poleg penic v to družino uvrščamo še listnice, trstnice, vrtnike in kobiličarje.

Pisana penica je sive barve, grlo, trebuh in podrepno perje pa so progasti, kar je izrazito predvsem pri samcih. Ptici, ki je malo večja od domačega vrabca (15–17 cm), življenjski prostor predstavlja mozaična kmetijska krajina z drevesno-grmovnimi mejicami ter zaraščajoče površine. Samica si gnezdo oblikuje v manjših drevesih, grmičevju ali robidovju. Rada ima trnasto grmovje, kot so glog, šipek, češmin, črni trn in robide. Njeni teritoriji se pogosto prekrivajo s teritoriji rjavega srakoperja. Velikokrat sodelujeta pri varovanju gnezd, včasih pa celo oba gnezdita v istem grmu. Hrano pisane penice predstavljajo nevretenčarji, pozno poleti in jeseni pa tudi različno jagodičje in mehko sadje.

Je selivka, ki prezimuje v vzhodni Afriki, na gnezditvena območja se vrne maja.
V Sloveniji gnezdi v nižinah z mozaično kmetijsko krajino, kjer naseljuje predele z grmovno-drevesnimi mejicami, grmišči in travniki. Na Pivškem naseljuje tako vlažne kot suhe travnike, ki se tu in tam zaraščajo s toploljubnim grmičevjem.

Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst ptičev gnezdilcev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ogroža jo opuščanje kmetijstva ter posledično zaraščanje mozaične krajine v grmišča in pionirski gozd, ki vrsti ne ustreza ter tudi intenzifikacija kmetijstva, ki se odraža v izginjanju drevesno-grmovnih mejic, širjenja njiv in podobno.
Opisani dejavniki ogrožanja pisane penice veljajo tudi za območje Pivških presihajočih jezer.

Za predstavnike družine srakoperjev (Laniidae) je značilen močan kljun z ukrivljeno konico in dolg rep. Srakoperji so veliki ptiči pevci, po vedenju podobni ujedam – na svoj plen čakajo z visoke preže, najraje na sveže pokošenih površinah pa tudi makadamskih cestah. Če imajo hrane preveč, jo nabodejo na trne, odlomljene veje ali zataknejo za rogovile. Večina evropskih predstavnikov so selivke.

Samec rjavega srakoperja ima sivo glavo, črno očesno masko, rjav hrbet ter rožnate prsi in trebuh, med tem ko je samica rjavo-sivih tonov s progami po bokih in trebuhu. Ptici, ki je nekoliko manjša od kosa (16–18 cm), življenjski prostor predstavlja mozaična kmetijska krajina z drevesno-grmovnimi mejicami, grmišči in košenimi travniki. Samice si gnezdo spletejo v gostem in trnastem grmovju, kot so šipek, črni trn, glog in robide. Hranijo se z žuželkami (zlasti hrošči), malimi sesalci, pticami in plazilci.

Rjavi srakoper je selivka, ki prezimuje v vzhodni in južni Afriki, k nam pa se vrne aprila.
Pri nas naseljuje mozaično kmetijsko krajino s košenimi travniki, posameznimi grmi in mejicami, ki jih uporablja za gnezditev in kot prežo.

V Sloveniji je zaenkrat še pogost gnezdilec, največje gostote dosega na Pivškem, v zahodnem delu Posavskega hribovja, Beli krajini, Sotelskem in Voglajnskem gričevju ter Slovenskih goricah, medtem ko je po Evropi njegova številčnost močno upadla zaradi intenzifikacije kmetijstva, ponekod je celo izumrl (Velika Britanija).
Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst ptičev gnezdilcev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Rjavega srakoperja ogroža intenzifikacija kmetijstva, predvsem večanje njivskih površin na račun travnikov, izginjanje mejic in grmov na eni strani ter opuščanje kmetijstva na drugi strani, ki rezultira v zaraščanju mozaične krajine v grmišča in pionirski gozd, kar vrsti ne ustreza.

Opisani dejavniki ogrožanja rjavega srakoperja veljajo tudi za območje Pivških presihajočih jezer.

Predstavniki družine ležetrudnikov (Caprimulgidae) so lovci na žuželke, dejavni zvečer in ponoči. Imajo dolg rep in dolge ter ozke peruti, medtem ko so njihove noge in kljun kratki. Podnevi sedijo nepremično na tleh ali vzdolžno na vejah, kjer so zaradi varovalne barve svojega perja (v barvi lubja) težko opazni.

Podhujka je peščeno in temno rjavo progasto obarvana ptica s kratkim kljunom in izredno širokimi usti. V času svatovanja se ponoči oglaša z brnenjem, podobnim zvoku majhnega motorja iz daljave. Ptica, ki je podobne velikosti kot kos (24–28 cm), prebiva v suhi, polodprti pokrajini, ki je redko porasla z drevjem (kot so borovci), na sončnih gozdnih robovih, hrastova grmišča in čistine v listnatem gozdu. Samica si gnezdo oblikuje na tleh, na odprtem ali v zavetju grmičevja. Hrano podhujki predstavljajo žuželke, predvsem nočni metulji in hrošči, ki jih lovi v letu, izključno z uporabo vida.

Podhujka je selivka, ki prezimuje v Afriki, na gnezditvena območja pa se vrne aprila in maja.
Center razširjenosti podhujke pri nas je jugozahodna Slovenija, posamič pa se pojavlja tudi drugod. Na Notranjskem je pogosta na Pivškem ter v severnem delu doline reke Reke. Na Pivškem naseljuje kmetijska zemljišča v zaraščanju, iglaste gozdove in ekstenzivne travnike, medtem ko se njivam in intenzivnim travnikom izogiba.

Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst ptičev gnezdilcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ogrožata jo predvsem pomanjkanje hrane zaradi uporabe pesticidov ter izginjanje primernega gnezdilnega habitata (termofilnih gozdov, grmišč z navadnim brinom in suhih travišč), kar velja tudi za območje Pivških presihajočih jezer.

Edini predstavnik družine smrdokavr (Upupidae) pri nas je smrdokavra. Zelo lahko jo je določiti po veliki, pokončni čopi, tankem in upognjenem kljunu ter v letu močno vpadljivih črnih in belih peruti. Pa vendar je na tleh, med iskanjem hrane, presenetljivo nevpadljiva.

Njeno ime izvira iz vonja izločkov mladičev, ki s smradom odvračajo plenilce. Oglaša se z nežnim »up-up-up«, kar je botrovalo ljudskemu imenu »hupkač«. Ptica, ki je nekoliko večja od kosa (25–29 cm), prebiva v topli, mozaični kmetijski krajini s številnimi prežami (drevesa, grmi in kupi kamenja), ekstenzivnimi travniki in visokodebelnimi sadovnjaki. Gnezdo si oblikuje v večjih duplih, pogosto v starih travniških sadovnjakih ali glavnatih vrbah. Hrani se z velikimi žuželkami, njihovimi ličinkami in bubami, ki jih išče na košenih travnikih, travnatih dvoriščih kmetij, kolovozih, cestnih robovih, pašnikih in občasno tudi gnojiščih ali med iztrebki pašnih živali.

Je selivka, ki zimo preživi južno od Sahare v Afriki in v Sredozemlju, na gnezditvena območja pa se vrne aprila.
Smrdokavra je v Sloveniji pogosta na Krasu, v Vipavski dolini in na Pivškem. Prebiva v mozaični kmetijski krajini.
Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst ptičev gnezdilcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ogroža jo izginjanje travnikov zaradi premene v njive ali zaraščanja, izginjanje visokostebelnih sadovnjakov, urbanizacija in z njo povezane spremembe v urejanju okolice hiš, verjetno pa tudi uporaba strupov proti bramorju, ki so lahko pogubni za ptice. V Evropi je, zaradi intenzifikacije kmetijstva (pomanjkanje primernih gnezdišč in hrane), doživela drastičen upad, ponekod pa celo izginila.

Na območju Pivških presihajočih jezer je ptica ogrožena predvsem zaradi vedno več zaraščajočih površin, ki se spreminjajo v grmišča in pionirski gozd, kar vrsti ne ustreza.

Predstavniki družine sov (Strigidae) so plenilci, dejavni predvsem zvečer in ponoči. Zanje je značilna velika glava z velikimi, naprej uperjenimi očmi in navzdol ukrivljenim kljunom ter mehko perje, kar jim omogoča skoraj neslišno letenje. Sove si ne gradijo lastnih gnezd, temveč ležejo jajca v drevesna dupla, gnezda iz vej drugih ptičev ali na tla.

Veliki skovik je majhna sova, po velikosti manjša od kosa (19–21 cm), ki jo večina ljudi pozna po monotono ponavljajočem se oglašanju »tjü«. Naseljuje mozaično kmetijsko krajino z mejicami, visokostebelnimi sadovnjaki, ekstenzivnimi travniki, praho in opuščenimi vinogradi, medtem ko se njivam in strnjenemu gozdu izogiba. Pojavlja se tudi v urbanem okolju, v mestnih parkih in drevoredih.

V Sloveniji gnezdi v duplih ekstenzivnih sadovnjakov, drevesnih mejic ter v luknjah kamnitih hiš in skalnatih sten. Prehranjuje se zlasti z velikimi žuželkami (hrošči, nočnimi metulji in ravnokrilci – na primer kobilicami), neprebavljive ostanke hrane pa izbljuvajo. Po izbljuvkih, natančneje njihovi velikosti, obliki in barvi, lahko določimo, kateri vrsti pripadajo.

Je edina prava selivka med evropskimi sovami, ki prezimuje v Afriki in se k nam vrne v začetku aprila.
V Sloveniji je veliki skovik najpogostejši v jugozahodnem delu države, in sicer na Krasu, v Koprskih brdih, Pivki, na jugozahodnem delu Javornikov in Snežnika ter na Banjšicah.

Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst ptičev gnezdilcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ogroža ga izginjanje travnikov zaradi premene v njive ali zaraščanja krajine z gozdom, propadanje in izginjanje visokodebelnih sadovnjakov, urbanizacija in z njo povezane spremembe pri urejanju okolice hiš, verjetno pa tudi uporaba strupov proti bramorju in polžem, ki so lahko pogubni za ptice.

Na območju Pivških presihajočih jezer je ptica ogrožena predvsem zaradi intenzifikacije kmetijstva ter pomanjkanja primernih gnezditvenih prostorov.

Metulji

Strašničin mravljiščar je predstavnik družine modrinov (Lycaenidae). Gre za dnevnega metulja z razponom kril med 33 in 37 mm.

Podobno kot ostali mravljiščarji, ima tudi ta vrsta zapleten življenjski krog in specifične zahteve – potrebuje vlažne ekstenzivne travnike z zdravilno strašnico (Sanguisorba offincinalis) in mravljišča mravelj iz rodu Myrmica. Samica izleže po eno jajčece v cvetno glavico zdravilne strašnice, ko njeni cvetovi še niso povsem razviti. Gosenice se najprej prehranjujejo z razvijajočimi se semeni, po 3 do 4 tednih (z manj kot 10 % končne teže) padejo na tla in tam čakajo na mravlje delavke glavne gostiteljske vrste rdečk Myrmica scabrinodis. Izjemoma jih lahko gostijo tudi druge vrste iz istega rodu mravelj. V tej fazi mnoge izmed njih pokončajo plenilci. Mravlja delavka prepozna gosenico »za svojo« in jo odnese v mravljišče, kjer ta postane plenilec zaroda mravelj. Poleti se gosenica v mravljišču zabubi in se prelevi v odraslega metulja, ki pa ga gostiteljske mravlje ne prepoznajo več »za svojega«, zato lahko med lazenjem iz mravljišča postane njihov plen. Letno ima eno generacijo.

Vrsta se na Notranjskem in Primorskem pojavlja izrazito lokalno.
Strašničin mravljiščar je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Vrsto ogroža predvsem uničenje življenjskega prostora kot posledica intenziviranja kmetijske proizvodnje (izsuševanje, apnenje, gnojenje, košnja travnikov v neustreznem času), spremembe rabe in zaraščanja travnikov, vodnogospodarskih ukrepov, gradnje prometne in komunalne infrastrukture ter urbanizacije.

Na območju Pivških presihajočih jezer je ta vrsta dnevnega metulja ogrožena predvsem zaradi intenzifikacije kmetijstva na vlažnih travnikih ter košnje večjih površin hkrati.

Močvirski cekinček je največji evropski predstavnik cekinčkov (Lycaeninae). Gre za vrsto dnevnega metulja z razponom kril 40 mm.

Življenjski prostor vrste so nižinski močvirni in vlažni travniki, trstičja, ločja in šašja, obrežja rek in jezer, z visoko in gosto zeliščno vegetacijo porasli vodni jarki, prodišča in glinokopi ter opuščene in zarasle gramoznice. Samica odlaga jajčeca v majhnih skupinah na spodnjo stran listov različnih vrst kislic. Na leto ima dve generaciji, pri čemer druga generacija gosenic prezimi in se spomladi zabubi na steblu ali ob osrednji žili hranilne rastline. Odrasli metulji se hranijo z nektarjem, predvsem vijoličnih in rumenih cvetov različnih vrst rastlin.

Vrsta je na Notranjskem in Primorskem izredno redka.
Močvirski cekinček je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Najpomembnejši dejavniki ogrožanja vrste so hidromelioracije (izsuševanje močvirij, lok, močvirnih in vlažnih travnikov, obsežne potopitve obrečnih predelov), agromelioracije (zasipavanje vodnih jarkov, depresij), intenzifikacija kmetijske rabe travniških površin (gnojenje in prepogosta košnja) ter urbanizacija.

Na območju Pivških presihajočih jezer največjo grožnjo tej vrsti metulja predstavljajo predvsem spremembe v kmetijski rabi – gnojenje in pogostejša košnja travniških površin.

Travniški postavnež je predstavnik iz družine pisančkov (Nymphalidae). Gre za vrsto dnevnega metulja z razponom kril 30 do 46 mm. Je zelo variabilna vrsta metulja, za katero je značilna tako geografska kot tudi ekološka raznolikost.
Za življenje potrebuje vlažne do polsuhe in tople vrstno bogate travnike ter grmišča, gozdne robove in obrežja voda od nižin do visokogorja.

V Sloveniji je zastopan s tremi tipi populacij. Na vlažnih travnikih se gosenice hranijo predvsem s travniško izjevko, na suhih travnikih z navadnim grintovcem, v visokogorju pa predvsem z različnimi vrstami sviščev. Gosenice se hranijo in prezimujejo skupinsko v svileni mreži, s katero obdajo spodnji del rastline. Odrasli metulji se hranijo na medonosnih rastlinah ekstenzivnih travnikov in grmišč v okoliških gozdnih robovih ter na obrežjih voda.
Vrsta je na travnikih Notranjske in Primorske lokalno pogosta.

Travniški postavnež je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ogrožajo ga opuščanje ekstenzivnega kmetijstva in zaraščanje travnikov. Populacije na vlažnih travnikih ogrožajo še hidromelioracijski posegi, nekatere populacije pa so ogrožene tudi zaradi gradenj infrastrukture, predvsem avtocest.

Na območju Pivških presihajočih jezer je glavna grožnja tej vrsti dnevnega metulja opuščanje kmetijske rabe ter posledično zaraščanje kmetijskih površin. To poleg zmanjševanja površine življenjskega prostora povzroča še njegovo deljenje na manjše dele, kar dodatno negativno vpliva na to slabo mobilno vrsto metulja.

Dvoživke

Veliki pupek je največja vrsta pupka v Evropi. Zraste lahko do 25 cm, v povprečju pa doseže okrog 18 cm.
Samec ima na hrbtu žagasto nazobčan greben, samica pa živo rumeno črto. Ličinke so podobne staršem, razlikujejo se po tem, da imajo zunanje škrge, s čimer so vezane na življenje v vodi. Odrasel osebek se prehranjuje na kopnem, predvsem na ekstenzivnih vlažnih travnikih gričevnatega in hribovitega sveta. Prezimuje lahko na kopnem (v gozdu ali grmiščih v zavetju na vlažnih mestih pod kamni, v skalnih razpokah in luknjah, pod ali v razpadajočem lesu …) ali v vodi, kjer se tudi razmnožuje (srednje veliki kali in druge stoječe mirne vode, ki se zelo redko izsušijo ter imajo bujno obrežno in vodno vegetacijo ter čisto vodo).

Pojavljanje vrste na območju Pivških presihajočih jezer je ocenjeno zgolj na podlagi ocene habitata ter ekoloških zahtev, dejanskih popisov vrste se ne izvaja.
Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst dvoživk kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Vrsto ogroža uničevanje in onesnaževanje vodnih okolij, vlaganje rib, intenzivno kmetijstvo ter ceste in promet. Za ohranjanje vrste so pomembni ekološki koridorji, ki življenjska območja povezujejo v funkcionalno celoto.
Na območju Pivških presihajočih jezer glavne grožnje predstavlja zaraščanje in opuščanje rabe kalov, mlak in drugih umetnih vodnih površin ter s tem izginjanje primernih lokacij za mrestenje. Dodaten pritisk povzroča še naseljevanje rib, predvsem akvarijskih, v stalne vodne površine.

Netopirji

Mali podkovnjak je najmanjši predstavnik iz družine podkovnjakov (Rhinolophidae), ki so dobili ime po nenavadni kožnati tvorbi okrog nosnic, ki je v obliki konjske podkve.

Netopir je velik 4 do 5 cm, razpon preko prhuti pa meri 19–25 cm. Ušesa so velika in koničasta, kot je značilno tudi za druge podkovnjake. Dlaka je fina in svilnata, pri odraslih osebkih je po hrbtu sivkasto rjava, po trebuhu nekoliko svetlejša, medtem ko imajo mladiči kožuh docela siv. Letalna opna je tanka in temna, v času prezimovanja se vanjo povsem ovijejo. Živi v toplih zavetrnih dolinah z listopadnim drevjem in grmičevjem, najbolj mu ustrezajo zakrasela območja s kraškimi jamami. Prehranjuje se z žuželkami, med katerimi prevladujejo nočni metulji, mrežekrilci in mladoletnice. Lovi nizko, le nekaj metrov nad tlemi, v počasnem letu in s pogostim kroženjem. Svoj plen išče predvsem v gozdu oziroma na gozdnem robu ter ob mejicah in obvodnem rastju, redkeje nad odprto vodo in nad pašniki. Podnevi se zateka na podstrešja stavb, kotišča pa oblikujejo v stavbah.
V Sloveniji je mali podkovnjak splošno razširjena vrsta, manjka le v nižinskih predelih Štajerske in Prekmurja.
Za območje Pivških presihajočih jezer je bilo pojavljanje vrste zaznano v posameznih sakralnih objektih ter določenih jamah. Žal se rednega popisa netopirjev na tem območju ne izvaja, zato je o netopirjih še veliko nejasnega.

Mali podkovnjak je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst sesalcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Glavne grožnje tej vrsti netopirja predstavlja izpostavljenost kotišč človekovim posegom – vandalizem, časovno in izvedbeno neprimerne prenove stavb, osvetljevanje cerkva in preprečevanje dostopa netopirjem do dnevnih zatočišč. Med prezimovanjem v jamah je vrsta izpostavljena vandalizmu ali motnjam s strani obiskovalcev jamskega sveta (vznemirjanje, svetloba, hrup, dim …).

Velike zveri

Območje Pivških presihajočih jezer je zaradi prisotnosti velikih sklenjenih gozdov pomembno območje velikih zveri. Za vse tri velike zveri – volka (Canis lupus), medveda (Ursus arctos) in risa (Lynx lynx) – so Javorniki posebej pomembni kot del snežniško-javorniškega masiva v povezavi s kočevskimi gozdovi in gozdovi Gorskega kotarja. Skupaj sestavljajo največji strnjen redko poseljen gozdni kompleks, ki je primarni habitat velikih zveri. Vedno bolj navzoč na tem območju je tudi šakal (Canis aureus).

Na jezerih se stalno pojavljata zlasti volk in medved, stalno prisotna pa je tudi divja mačka (Felis silvestris).

Pomen velikih zveri za naravo
Velike zveri so plenilci, ki imajo ključno vlogo pri regulaciji gostote parkljarjev, saj uravnavajo celotno delovanje naravnih ekosistemov. Nekatere izmed njih so tudi mrhovinarji (predvsem medved), s čimer v ekosistemu opravljajo tudi sanitarno vlogo. Ker se nekatere vrste prav tako prehranjujejo s plodovi rastlin (medved), s tem prispevajo k raznašanju semen, s čimer povečujejo vegetacijsko strukturo in raznolikost ekosistemov, v katerih so prisotni.

Volk je največji predstavnik družine psov (Canidae), ki zraste do 140 cm in tehta do 70 kg. Podnevi se zadržujejo v skrivališčih in v gosti podrasti ali na nedostopnih krajih. Je pretežno nočno dejaven plenilec, ki se združuje v krdela. Lov v skupini mu omogoča, da se loti tudi večjih živali. V lovskih pohodih, ki so včasih dolgi tudi več sto kilometrov, plen navadno izčrpajo v utrujajočem pregonu. Prehranjuje se zlasti s srnjadjo, jelenjadjo in divjimi svinjami. Lovi predvsem živali, ki so v slabi telesni kondiciji, zato ima pomembno vlogo v ekosistemu. Je zelo prilagodljiv, omejuje ga le človekova dejavnost, predvsem velika gostota naselij in prometnic.

Že od nekdaj ga je človek preganjal zaradi napadov na drobnico, ki pa so verjetnejši ob pomanjkanju hrane, predvsem parkljaste divjadi. Kljub slabemu slovesu človeku ni nevaren.

Za preživetje vrste je pomembna povezanost populacij s koridorji ter ohranjanje zveznih gozdnih sestojev.
Volk je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst sesalcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ris je predstavnik družine mačk (Felidae), za katero so najbolj značilni čopi dolgih dlak na koncu uhljev. Tehta od 16 pa vse do 34 kg. Ris je samotarska vrsta, s pripadniki iste vrste se druži le v času parjenja. Je specializiran plenilec, ki svoj plen lovi iz zasede. Najpogostejši plen so manjši parkljarji (srnjad, gamsi), lahko pa pleni tudi jelenjad, divje prašiče, jazbece, zajce, divje mačke in gozdne jerebe. Njegov življenjski prostor je gozd, ki pa je lahko prekinjen s kmetijskimi površinami.

Za preživetje sta ključni predvsem zadostna količina plena ter strpnost s strani ljudi. Ris je plašna žival in človeku nenevaren. Na območjih, kjer je delež majhnih parkljarjev majhen, je njegov glavni tekmec volk.
Za njegovo ohranitev je nujna vzpostavitev povezave med izoliranimi populacijami v Evropi.

Ris je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst sesalcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Rjavi medved je predstavnik velikih zveri iz družine medvedov (Ursidae). Njegovo močno telo meri 150 do 250 cm, rep pa je kratek. Je samotarska žival, ki lahko živi tudi do 35 let. Osrednji življenjski prostor medveda pri nas so bukovo-jelovi gozdovi dinarskega visokega krasa. Medved je pretežno (90 %) rastlinojeda žival, ki se prehranjuje s plodovi in semeni gozda – plodovi bukve, hrasta, kostanja, leske, oreha, drena, jerebike, maline, jagode … – , s travo in gobami ter tudi z mravljami, mrhovino in mladiči rastlinojedov. Zaradi velikosti in pretežno rastlinske prehrane, ki ni energetsko bogata, mora medved pojesti velike količine hrane, kar pomeni, da potrebuje veliko časa, da jo najde, pri tem pa posledično prehodi velike razdalje. Zimski del leta prespi, a to ni pravo zimsko spanje. Ključnega pomena za izbiro življenjskega prostora je brlog, ki ne sme biti izpostavljen, kar še posebej velja za samice, ki pozimi v njih kotijo mladiče. Pomembni za njegov življenjski prostor so tudi mladi stadiji gozda, kjer uspevajo plodonosne vrste rastlin.

Rjavi medved je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst sesalcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Rastline

Najpomembnejši vzrok ogroženosti rastlin je spreminjanje njihovega življenjskega prostora, nekatere pa lahko ogrožamo tudi s pretiranim nabiranjem, izkopavanjem ali ruvanjem. Zato so nekatere rastlinske vrste zavarovane s posebnimi predpisi. Za vse pa velja, da jih raje občudujmo v njihovem naravnem okolju, s seboj pa odnesemo le fotografije.

Predstavnice mokrih travnikov

Celolistni srobot je rastlina iz družine zlatičevk (Ranunculaceae). Gre za cvetnico kamnitih grmovnatih pobočij, ki cveti od junija do avgusta ter ima pokončno in neolesenelo steblo. Gre za enega izmed dveh posebnežev izmed srobotov, saj so ostali lesnate ovijalke. Celolistni srobot je do 25 cm visoka rastlina, ima jajčaste do suličaste liste, ki niso nikoli deljeni, ter vijoličaste cvetove. Ti so razporejeno posamično, redkeje po 2 ali 3 skupaj.
V Sloveniji je precej redka rastlina, prebivalec vlažnih travnikov, ki se pojavlja v submediteranskem, subpanonskem in predalpskem območju, največ nahajališč najdemo na Notranjskem.
Na območju Pivških presihajočih jezerih je vrsta precej pogosta na travnikih jezerskih kotanj.

Ilirski meček je rastlina iz družine perunikovk (Iridaceae). Visoka je od 30 do 50 cm. Dvoredno socvetje, ki ga lahko opazujemo od maja do junija, nosi od 3 do 20 škrlatnih dvobočno somernih cvetov. Rastlina je svoje rodovno ime dobila po obliki listov, ki spominjajo na meč.
V Sloveniji je vrsta prisotna na vlažnih in suhih travnikih vse od nižine do montanskega pasu alpskega, predalpskega, dinarskega, panonskega in submediteranskega območja. Najbolj pogost je na Notranjskem in Krasu.
Ilirski meček je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot ranljiva vrsta. V Sloveniji je tudi zavarovan in ga zato ni dovoljeno nabirati, poškodovati ali prenašati z naravnih rastišč.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna na mokrotnih travnikih jezerskih kotanj pa tudi na suhih, kamnitih kraških traviščih.

Robati luk je rastlina iz družine lukovk (Alliaceae), ki doseže od 20 do 60 cm. Njegovo pokončno steblo je značilno ostro trirobo oblikovano. Črtalasti listi so bolj ali manj pritlični, sveži dišijo po česnu. V prsti se skrivajo podolgovate čebulice, ki so pritrjene na kratko koreniko. Številni pecljati rožnati cvetovi so združeni v poloblasta socvetja, ki ležijo terminalno na koncu poganjka ter cvetijo od julija do septembra.

V Sloveniji vrsto najdemo na vlažnih travnikih od nižine do subalpinskega pasu predalpskega, preddinarskega, panonskega in submediteranskega območja.
Robati luk je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot ranljiva vrsta.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna predvsem na mokrotnih travnikih jezerskih kotanj.

Zdravilna strašnica je rastlina iz družine rožnic (Rosaceae), ki zraste vse od 30 cm do 1 m visoko. Zanjo so značilna temnoškrlatna glavičasta socvetja, ki združujejo številne štirištevne cvetove, ki se pojavijo od maja do septembra. Listi so goli, lihopernati ter z nazobčanim robom.

Pri nas rastlina uspeva na vlažnih travnikih in močvirjih od nižine do montanskega pasu po celotni Sloveniji. Gre za hranilno rastlino posebnega metulja, strašničinega mravljiščarja, katerega samice nanjo odlagajo jajčeca.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna predvsem na mokrotnih travnikih jezerskih kotanj, največ pa jo najdemo ob strugi reke Pivke pri vasi Klenik.

Sibirska perunika je rastlina iz družine perunikovk (Iridaceae), ki doseže od 30 do 50 cm. Na vrhu okroglih, votlih stebel se navadno razvijeta dva cvetova, ki sta v notranjosti belkasta z izrazitimi modrimi žilami. Perunike cvetijo od maja do junija. Znanstveno ime rodu izvira iz imena starogrške boginje mavrice, Iris, medtem ko je slovansko ime roža dobila po slovanskem bogu Perunu.

V Sloveniji uspeva raztreseno po celotnem območju na močvirnih travnikih od nižine do montanskega pasu.
Sibirska perunika je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst, natančneje v kategorijo ranljiva vrsta. V Sloveniji je vrsta tudi zavarovana, s čimer je prepovedano zavestno uničenje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna predvsem na mokrotnih travnikih jezerskih kotanj. Tu se pojavlja podvrsta Iris sibirica subsp. sibirica, ki je značilna predstavnica mokrotnih rastišč.

Močvirski svišč je rastlina iz družine sviščevk (Gentianaceae), ki zraste od 15 do 50 cm. Cvetovi, ki se pojavljajo od julija do septembra, so petštevni ter zgoščeni na vrhu stebla. Črtalastosuličasti listi so enožilni in nasprotno nameščeni. Gre za hranilno rastlino posebnega metulja, sviščevega mravljiščarja, katerega samice nanj odlagajo jajčeca.

V Sloveniji uspeva raztreseno po celotnem območju na vlažnih travnikih, barjih resavah od nižine do montanskega pasu. Pri nas je tudi zavarovan in ga zato ni dovoljeno nabirati, poškodovati ali prenašati z naravnih rastišč.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna predvsem na mokrotnih travnikih jezerskih kotanj.

Predstavnice suhih travišč

Krvavordeči klinček je rastlina iz družine klinčnic (Caryophyllaceae), ki zraste od 20 do 50 cm. Zanj so značilna mnogocvetna glavičasta socvetja, ki se pojavljajo od junija do avgusta. Venčni listi so značilno krvavordeči.
V Sloveniji vrsto raztreseno najdemo na suhih kraških travnikih od nižine do submontanskega pasu dinarskega, predinarskega in submediteranskega območja. Pri nas je vrsta tudi zavarovana, s čimer je prepovedano zavestno uničenje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna na suhih traviščih.

Muholiko mačje oko je rastlina iz družine kukavičevk (Orchidaceae). Gre za vitko kukavičevko, visoko od 15 do 40 cm, s pritlično listno rozeto, na steblu so razviti le luskolisti. Terminalno socvetje redko tvori več kot pet cvetov, posamezen cvet pa je šestšteven. Cvetovi vrst iz rodu mačjih ušes z dlakavostjo, vonjem in obliko oponašajo samice nekaterih vrst kožokrilcev. Na ta način privabljajo samce teh žuželk, ki se želijo s cvetovi pariti in pri tem oprašujejo cvetove.

V Sloveniji vrsto raztreseno najdemo na kamnitih pobočjih, prisojnih cestnih usekih, pustih suhih travnikih ter svetlih toploljubnih gozdovih. Muholiko mačje oko je uvrščeno na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot ranljiva vrsta. V Sloveniji je vrsta tudi zavarovana, s čimer je prepovedano zavestno uničenje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna na suhih traviščih.

Čeladasta kukavica je rastlina iz družine kukavičevk (Orchidaceae), ki zraste med 20 do 50 cm visoko, njeni svetlo zeleni pritlični listo pa oblikujejo rozeto. Vsi cvetni listi, z izjemo medene ustne, oblikujejo čelado, ki je tej vrsti dala slovensko ime.

V Sloveniji vrsto raztreseno najdemo na pustih polsuhih travnikih, svetlih gozdovih in gozdnih robovih od nižine do montanskega pasu. Čeladasta kukavica je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot ranljiva vrsta. V Sloveniji je vrsta tudi zavarovana, s čimer je prepovedano zavestno uničenje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna na suhih traviščih.

V Sloveniji uspeva na suhih kraških travnikih v montanskem pasu alpskega, predalpskega in submediteranskega območja. Kojniška perunika je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot premalo znana vrsta. V Sloveniji je vrsta tudi zavarovana, s čimer je prepovedano zavestno uničenje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave.

Na območju Parka Pivških presihajočih jezer se poleg tipske podvrste, ki se pojavlja na močvirnih travnikih, pojavlja tudi konjiška perunika. Ta je značilna predstavnica suhih travišč, na primer na Sveti Trojici.

Zelenkasti vimenjak je rastlina iz družine kukavičevk (Orchidaceae), ki se najbolje počuti v gozdu. Zraste od 20 do 60 cm visoko in cveti od maja do julija. Značilnost cveta je njegov zadnji podaljšek – dolga zelenkasta ostroga, ki se na koncu nekoliko razširi. Cvetovi zelenkastega vimenjaka komaj zaznavno dišijo.
V Sloveniji uspeva raztreseno v iglastih in listnatih gozdovih, na gozdnih jasah in grmovnatih pobočjih po celotnem ozemlju. Zelenkasti vimenjak je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot redka vrsta. V Sloveniji je, tako kot preostale kukavičevke, vrsta tudi zavarovana, s čimer je prepovedano zavestno uničenje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna predvsem na suhih traviščih in gozdnih robovih.

Navadni zlati koren je rastlina iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae), ki v višino zraste od 60 do 120 cm. Njegovo postavno steblo je pokončno in neolistano. Vsi listi so žlebasti, mesnati in črtalasti ter pritlično nameščeni v listni rozeti. Terminalno na njegovem vrhu se od maja do junija bohoti dolgo gosto grozdasto socvetje. Prvi se odprejo spodnji cvetovi v socvetju, zadnji pa tisti na njegovem vrhu. Snežnobeli cvetovi so šestštevni, po sredini cvetnih listov pa teče rjava osrednja žila. Po grški mitologiji naj bi bila to rastlina, ki povezuje svet živih s podzemnim svetom mrtvih.

V Sloveniji uspeva raztreseno na travnikih od nižinskega do montanskega pasu alpskega, dinarskega, predalpskega in submediteranskega območja. Navadni zlati koren je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst kot ranljiva vrsta.
Na območju Pivških presihajočih jezer je vrsta prisotna predvsem na suhih traviščih in zaraščajočih površinah.

Viri:

Fotografije:

  • Alenka Mihorič
  • Bojana Fajdiga
  • Branko Česnik
  • Erika Kovačič
  • Eva Pavlovič
  • Jana Laganis
  • Marjan Krebelj
  • Martina Lužnik
  • Nina Doles
  • Peter Truskinger
  • Petra Draškovič Pelc
  • Polona Vadnjal
  • Slavko Polak
  • Tadej Kogovšek