CILJNE VRSTE

Metulji

Strašničin mravljiščar (Maculinea teleius) – SP 1059

Strašničin mravljiščar je predstavnik družine modrinov (Lycaenidae). Gre za dnevnega metulja z razponom kril med 33 in 37 mm.

Podobno kot ostali mravljiščarji, ima tudi ta vrsta zapleten življenjski krog in specifične zahteve – potrebuje vlažne ekstenzivne travnike z zdravilno strašnico (Sanguisorba offincinalis) in mravljišča mravelj iz rodu Myrmica. Samica izleže po eno jajčece v cvetno glavico zdravilne strašnice, ko njeni cvetovi še niso povsem razviti. Gosenice se najprej prehranjujejo z razvijajočimi se semeni, po 3 do 4 tednih (z manj kot 10 % končne teže) padejo na tla in tam čakajo na mravlje delavke glavne gostiteljske vrste rdečk Myrmica scabrinodis. Izjemoma jih lahko gostijo tudi druge vrste iz istega rodu mravelj. V tej fazi mnoge izmed njih pokončajo plenilci. Mravlja delavka prepozna gosenico »za svojo« in jo odnese v mravljišče, kjer ta postane plenilec zaroda mravelj. Poleti se gosenica v mravljišču zabubi in se prelevi v odraslega metulja, ki pa ga gostiteljske mravlje ne prepoznajo več »za svojega«, zato lahko med lazenjem iz mravljišča postane njihov plen. Letno ima eno generacijo.

Vrsta se na Notranjskem in Primorskem pojavlja izrazito lokalno.

Strašničin mravljiščar je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Vrsto ogroža predvsem uničenje življenjskega prostora kot posledica intenziviranja kmetijske proizvodnje (izsuševanje, apnenje, gnojenje, košnja travnikov v neustreznem času), spremembe rabe in zaraščanja travnikov, vodnogospodarskih ukrepov, gradnje prometne in komunalne infrastrukture ter urbanizacije.

Na območju Pivških presihajočih jezer je ta vrsta dnevnega metulja ogrožena predvsem zaradi intenzifikacije kmetijstva na vlažnih travnikih ter košnje večjih površin hkrati.

Travniški postavnež (Euphydryas aurinia) – SP 1065

Travniški postavnež je predstavnik iz družine pisančkov (Nymphalidae). Gre za vrsto dnevnega metulja z razponom kril 30 do 46 mm. Je zelo variabilna vrsta metulja, za katero je značilna tako geografska kot tudi ekološka raznolikost.

Za življenje potrebuje vlažne do polsuhe in tople vrstno bogate travnike ter grmišča, gozdne robove in obrežja voda od nižin do visokogorja.

V Sloveniji je zastopan s tremi tipi populacij. Na vlažnih travnikih se gosenice hranijo predvsem s travniško izjevko, na suhih travnikih z navadnim grintovcem, v visokogorju pa predvsem z različnimi vrstami sviščev. Gosenice se hranijo in prezimujejo skupinsko v svileni mreži, s katero obdajo spodnji del rastline. Odrasli metulji se hranijo na medonosnih rastlinah ekstenzivnih travnikov in grmišč v okoliških gozdnih robovih ter na obrežjih voda.

Vrsta je na travnikih Notranjske in Primorske lokalno pogosta.

Travniški postavnež je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev kot ranljiva vrsta ter tudi varovana preko omrežja Nature 2000.

Ogrožajo ga opuščanje ekstenzivnega kmetijstva in zaraščanje travnikov. Populacije na vlažnih travnikih ogrožajo še hidromelioracijski posegi, nekatere populacije pa so ogrožene tudi zaradi gradenj infrastrukture, predvsem avtocest.

Na območju Pivških presihajočih jezer je glavna grožnja tej vrsti dnevnega metulja opuščanje kmetijske rabe ter posledično zaraščanje kmetijskih površin. To poleg zmanjševanja površine življenjskega prostora povzroča še njegovo deljenje na manjše dele, kar dodatno negativno vpliva na to slabo mobilno vrsto metulja.

Dvoživke

Veliki pupek (Tritus carnifex) – SP 1167

Veliki pupek je največja vrsta pupka v Evropi. Zraste lahko do 25 cm, v povprečju pa doseže okrog 18 cm.

Samec ima na hrbtu žagasto nazobčan greben, samica pa živo rumeno črto. Ličinke so podobne staršem, razlikujejo se po tem, da imajo zunanje škrge, s čimer so vezane na življenje v vodi. Odrasel osebek se prehranjuje na kopnem, predvsem na ekstenzivnih vlažnih travnikih gričevnatega in hribovitega sveta. Prezimuje lahko na kopnem (v gozdu ali grmiščih v zavetju na vlažnih mestih pod kamni, v skalnih razpokah in luknjah, pod ali v razpadajočem lesu …) ali v vodi, kjer se tudi razmnožuje (srednje veliki kali in druge stoječe mirne vode, ki se zelo redko izsušijo ter imajo bujno obrežno in vodno vegetacijo ter čisto vodo).

Pojavljanje vrste na območju Pivških presihajočih jezer je ocenjeno zgolj na podlagi ocene habitata ter ekoloških zahtev, dejanskih popisov vrste se ne izvaja.

Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst dvoživk kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Vrsto ogroža uničevanje in onesnaževanje vodnih okolij, vlaganje rib, intenzivno kmetijstvo ter ceste in promet. Za ohranjanje vrste so pomembni ekološki koridorji, ki življenjska območja povezujejo v funkcionalno celoto.

Na območju Pivških presihajočih jezer glavne grožnje predstavlja zaraščanje in opuščanje rabe kalov, mlak in drugih umetnih vodnih površin ter s tem izginjanje primernih lokacij za mrestenje. Dodaten pritisk povzroča še naseljevanje rib, predvsem akvarijskih, v stalne vodne površine.

veliki pupek

Netopirji

Mali podkovnjak (Rhinolophus hipposidero) – SP 1303

Mali podkovnjak je najmanjši predstavnik iz družine podkovnjakov (Rhinolophidae), ki so dobili ime po nenavadni kožnati tvorbi okrog nosnic, ki je v obliki konjske podkve.

Netopir je velik 4 do 5 cm, razpon preko prhuti pa meri 19–25 cm. Ušesa so velika in koničasta, kar je značilno tudi za druge podkovnjake. Dlaka je fina in svilnata, pri odraslih osebkih je po hrbtu sivkasto rjava, po trebuhu nekoliko svetlejša, medtem ko imajo mladiči kožuh docela siv. Letalna opna je tanka in temna, v času prezimovanja se vanjo povsem ovijejo. Živi v toplih zavetrnih dolinah z listopadnim drevjem in grmičevjem, najbolj mu ustrezajo zakrasela območja s kraškimi jamami. Prehranjuje se z žuželkami, med katerimi prevladujejo nočni metulji, mrežekrilci in mladoletnice. Lovi nizko, le nekaj metrov nad tlemi, v počasnem letu in s pogostim kroženjem. Svoj plen išče predvsem v gozdu oziroma na gozdnem robu ter ob mejicah in obvodnem rastju, redkeje nad odprto vodo in nad pašniki. Podnevi se zateka na podstrešja stavb, kotišča pa oblikujejo v le-teh.

V Sloveniji je mali podkovnjak splošno razširjena vrsta, manjka le v nižinskih predelih Štajerske in Prekmurja. Za območje Pivških presihajočih jezer je bilo pojavljanje vrste zaznano v posameznih sakralnih objektih ter določenih jamah. Žal se rednega popisa netopirjev na tem območju ne izvaja, zato je o netopirjih še veliko nejasnega.

Mali podkovnjak je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst sesalcev kot prizadeta vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Glavne grožnje tej vrsti netopirja predstavlja izpostavljenost kotišč človekovim posegom – vandalizem, časovno in izvedbeno neprimerne prenove stavb, osvetljevanje cerkva in preprečevanje dostopa netopirjem do dnevnih zatočišč. Med prezimovanjem v jamah je vrsta izpostavljena vandalizmu ali motnjam s strani obiskovalcev jamskega sveta (vznemirjanje, svetloba, hrup, dim …).

 Ptice

Pisana penica (Sylvia nisoria) – A307

V družino penic (Sylviidae) uvrščamo več različnih rodov ptic pevk, ki živijo v grmovju in na drevesih. So manjše ptice, do velikosti vrabca, praviloma nevpadljivih barv in skoraj brez razlik med spoloma.

Pisana penica je sive barve, grlo, trebuh in podrepno perje pa so progasti, kar je izrazito predvsem pri samcih. Ptici, ki je malo večja od domačega vrabca (15–17 cm), življenjski prostor predstavlja mozaična kmetijska krajina z drevesno-grmovnimi mejicami ter zaraščajoče površine. Samica si gnezdo oblikuje v manjših drevesih, grmičevju ali robidovju. Rada ima trnasto grmovje, kot so glog, šipek, češmin, črni trn in robide. Njeni teritoriji se pogosto prekrivajo s teritoriji rjavega srakoperja. Velikokrat sodelujeta pri varovanju gnezd, včasih pa celo oba gnezdita v istem grmu. Hrano pisane penice predstavljajo nevretenčarji, pozno poleti in jeseni pa tudi različno jagodičje in mehko sadje.

Je selivka, ki prezimuje v vzhodni Afriki, na gnezditvena območja se vrne maja.

V Sloveniji gnezdi v nižinah z mozaično kmetijsko krajino, kjer naseljuje predele z grmovno-drevesnimi mejicami, grmišči in travniki. Na Pivškem naseljuje tako vlažne kot suhe travnike, ki se tu in tam zaraščajo s toploljubnim grmičevjem.

Vrsta je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst ptičev gnezdilcev kot ranljiva vrsta ter varovana tudi preko omrežja Nature 2000.

Ogroža jo opuščanje kmetijstva ter posledično zaraščanje mozaične krajine v grmišča in pionirski gozd, ki vrsti ne ustreza, ter tudi intenzifikacija kmetijstva, ki se odraža v izginjanju drevesno-grmovnih mejic, širjenja njiv in podobno.

Opisani dejavniki ogrožanja pisane penice veljajo tudi za območje Pivških presihajočih jezer.

HABITATNI TIPI

Presihajoča jezera – HT 3180

Območje Pivške doline najbolj zaznamuje prisotnost 17-ih presihajočih jezer. Habitatni tip presihajoča jezera spada med redkejše habitatne tipe, saj je vezan na območja s kraškimi pojavi. V Evropi jih tako najdemo le še na Irskem ter v južni Evropi od Slovenije vse do Črne Gore v dinarsko kraških predelih. Na Balkanskem polotoku so prisotna predvsem v obliki velikih kraških polj, na katerih so danes prisotne obsežne kmetijske površine. V Sloveniji se presihajoča jezera pojavljajo v dinarskem in preddinarskem območju, kamor spadajo poleg Pivških jezer še Cerkniško jezero, Planinsko in Radensko polje ter Ponikve pod Krimom

Presihajoča jezera so z vodo zalita od enega meseca pa vse do pol leta, najpogosteje od jeseni do spomladi, voda pa nato spomladi odteče. V primeru obilnejših padavin, pa so lahko redkeje za krajši čas zalita tudi poleti. Trajanje ojezeritve je odvisna tudi od mikroreliefa in načina polnjenja jezera (površinski vodotoki in podtalna voda).

Voda je bogata s hranili in po navadi globoka nekaj metrov, zato svetloba prodira do tal in s tem omogoča začetek razvoja kopenske vegetacije že spomladi, pod vodo.

Zaradi specifične poplavne dinamike, so se na traviščih jezerskih kotanj razvile posebne rastlinske združbe. V teh ekoloških razmerah tako uspevajo zelo različne skupine rastlin, zato ta habitatni tip sestavlja večje število združb.

Presihajoča jezera ogrožajo predvsem posegi v hidrološke režime območij (kopanje jarkov, izsuševanje, preusmerjanje voda, zasuvanje depresij in podobno), onesnažena površinska in podzemska voda, povečan nenadzorovan turistično rekreativni obisk pa tudi spremembe v kmetijski rabi, vse od opuščanja kmetijstva do njegove intenzifikacije.

Na območju Pivških presihajočih jezer sta dejavnika ogrožanja opuščanje kmetijske rabe na eni strani ter intenzifikacija kmetijstva na drugi strani.

Travniki s prevladujočo stožko (Molinion caeruleae) – HT 6410

Območja presihajočih jezer med drugimi pokriva tudi habitatni tip travnikov s prevladujočo stožko na karbonatnih, šotnih in glineno-muljastih tleh (Molinion caeruleae). Ta habitatni tip, drugače poimenovan tudi kot modra stožkovja, predstavljajo negnojeni travniki na vlažnih do mokrotnih tleh.

Pojavlja se na območjih, kjer zaradi slabo propustne podlage, bližine vodotoka ali periodičnih poplav, prihaja do zastajanja vode. Tla so revna s hranili in zakisana, prst vsebuje velik delež organskih snovi oziroma humusa, stik z matično geološko podlago pa je prekinjen.

Omenjeni habitatni tip se raztreseno pojavlja po vsej Sloveniji. Najdemo ga na naplavinah potokov, dnu večjih in manjših dolin, ravnicah, kotlinah in poplavnih poljih – tudi v Pivški dolini.

Modra stožkovja so med najhitreje izginjajočimi habitatnimi tipi, saj jih ogrožajo številni dejavniki. Gre predvsem za raznorazne posege v obstoječi hidrološki režim (mikro)območij, kar vpliva na prisotnost vode v tleh (kopanje jarkov, izsuševanje, preusmerjanje voda, zasuvanje depresij in podobno). Velik negativen vpliv na ta habitatni tip imajo tudi spremembe v kmetijski rabi, predvsem prezgodnja košnja, s čimer je onemogočeno semenenje rastlin. Z namenom izboljšanja travišč, se ta območja gnojijo, ponekod tudi apnijo, kar vpliva na rastne razmere, vse skupaj pa vodi v zmanjšanje pestrosti vrstne sestave travišč.

Na območju Pivških presihajočih jezer je največji dejavnik ogrožanja opuščanje kmetijstva in posledično zaraščanje travišč z lesno zarastjo.

Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae) HT – 62A0

Habitatni tip predstavljajo suha in polsuha travišča Zahodnega Balkana vzdolž vzhodne Jadranske obale od Tržaškega Krasa do Črne Gore v pasu listopadnih submediteranskih gozdov bukve, črnega gabra in puhavca ter kraškega gabra. Nastala so s delovanjem človeka (izsekovanje gozda ter košnja) in živali (paša), nekatera že pred 2500 leti.

Razvita so na naravnih rastiščih bukovih in hrastovih gozdov, predvsem na apnencih, dolomitih, pa tudi na flišu. Tla na rastiščih so zelo raznolika – malo do srednje veliko hranil, bazična do rahlo zakisana ter suha do zmerno vlažna – vendar so tovrstna travišča vselej posledica ekstenzivne rabe. Glede na tipologijo se je te habitate tako tudi različno upravljalo. Travišča, ki so se razvila na nekoliko globljih tleh ter zato vsebujejo več hranil in so bolj vlažna, so upravljali kot travnike – s košnjo. Travišča na plitvih, kamnitih tleh, često izpostavljenih burji pa so upravljali kot pašnike. Sestava enih in drugih kaže na določene ekološke in biogeografske podobnosti, pri čemer se njihove rastlinske združbe med seboj razlikujejo. Združbam, ki naseljujejo ta travišča je skupno, da so rastline svetloljubne in ne prenesejo gnojenja.

V Sloveniji prevladujejo v submediteranskem območju. Tam je včasih ta tip prevladoval, sedaj pa se pojavlja le še na 1- do 5 % površin.

Ogrožajo ga opuščanje kmetijske rabe (košnje in paše) ter posledično zaraščanje z lesno zarastjo, pa tudi gnojenje. Na območjih, kjer je zaradi vetrovnosti in/ali skalovitosti zaraščanje počasnejše, je ta habitatni tip stabilen. Zaraščanje je počasnejše tudi na višjih nadmorskih višinah. Z opuščanjem paše, predvsem z izginotjem transhumance (posebna oblika paše, ko so se črede drobnice s pastirji selile na območja z več vegetacije) v Sloveniji, je ta habitatni tip na velikih površinah podvržen zaraščanju. Sprva zaraščanje ni tako opazno, nato pa se habitat hitro spremeni v grmišče in pionirski gozd. Dodatne negativne vplive na to območje imajo infrastrukturni posegi (vetrne elektrarne), komasacije ter vožnja izven cest.

Na območju Pivških presihajočih jezer so največji dejavnik ogrožanja spremembe v kmetijski rabi – po eni strani opuščanje pašnikov po drugi strani pa njihova intenzifikacija, saj je na pašnikih bistveno več živine, kot je njihova kapaciteta. Dodaten pritisk predstavlja tudi sprememba travnikov v pašnike zaradi izvajanja proste reje pa tudi nenadzorovan turističen obisk območja.